Capoeiro sem začel trenirati kar pozno, pri svojih 30. letih. Kar pomeni, da nikoli ni prepozno 🙂 Na treningih mi je najbolj všeč raznovrstno gibanje, saj uporabljamo celo telo in pridobivamo na moči, vzdržljivosti in gibljivosti, kar sem v raziskovanju različnih športnih aktivnosti pogrešal. Pri Capoeiri pa dobim vse na enem mestu. Prav tako se v igri ena na ena, v tako imenovani Rodi, soočim sam s sabo, s svojo samozavestjo in samopodobo, vse to pa s treningi in Capoeira dogodki krepim in negujem. Ker se nikoli nisem ukvarjal z glasbo, mi je največji izziv glasbeno področje, kjer imam veliko prostora za napredek. Na začetku mi je že ploskanje v ritmu in petje hkrati povzročalo težave, danes igram berimbau in pojem. Brazilski zvoki, akrobacije, krožni udarci, gibanje v ritmu, petje, … Capoeira je tako široka, da z gibanjem in glasbo zajame bistvo življenja in to je uživanje v trenutku prisotnosti. Capoeiro priporočam kot odgovor na ponoreli svet, pridi na trening in se začuti.
“Omogoča mi, da se premikam v smeri, za katere se mi niti sanjalo ni, da je mogoče. Najbolj pa me navdušuje dejstvo, da sem še čisto na začetku in se lahko veselim vseh novih možnosti, ki jih vsakič znova odkrivam. S capoeiro premikam tudi meje v svoji glavi. Brišejo se meje med ‘normalnim’ in ‘nenormalnim’ telesom. Na koncu ugotoviš, da ima vsak svoje šibke točke. S capoeiro se naučiš, da poleg svojih močnih plati tudi svoje pomanjkljivosti uporabiš v svojo korist.”
Pri Capoeiri mi je všeč to, da je v njej veliko različnih stvari. Vsakič se lahko osredotočiš na drug del. Od igranja inštrumentov, petja, druženja, gimnastike in akrobacije do improvizacije, spontanosti, borbe in humorja.
Pisana skupina, ki se poleg gibanja veliko smeji, igra in poje. Vsec mi je kako trenerja raziskujeta razlicne nacine gibanja: iz razlicnih kotov, smeri, z razlicno hitrostjo. Tudi popolnemu zacetniku bo hitro jasno v kateri smeri mora delat.
Razlaga in pozornost trenerjev do ucencev je na visokem nivoju.
Toplo priporocam, saj je danes tezko najti vadbo, ki tako lepo skrbi za telo in duha!
Treningi so energični in dobri za celostni razvoj telesa, trenerja odlično prenašata svoje znanje na vadeče, ter jim pomagata in svetujeta, če se pojavijo težave.
Tako da brez zadržkov priporočam obisk treningov osebam, ki si želijo novih izzivov, se vsestransko gibalno razviti ter obvladati lastno telo.
Po več preizkušenih skupinah v Sloveniji in v tujini ima ta posebno odprtost – všeč mi, da ni nikoli ne od Nikole ne od Katjuše (voditeljev, ki poučujeta) nobene vzvišenosti, posmehljivosti, vedno sta spoštljiva, potrpežljiva, odprta za vprašanja in razumeta omejitve in strahove udeleženk* vseh spolov. K slehernemu vprašanju pristopata s filozofijo, da ni samo ene “prave” poti do cilja, ampak je poti več, ker smo vsi različni v predznanju in sposobnostih.
Pri drugih skupinah in športih sem vedno prišel do točke, ko sem se na treningu počutil nelagodno, osramočeno ali zafrustrirano, ker nisem bil kos nalogi ali izzivu, ali se mi je zdelo, da gre vsem drugim bolje od mene – tukaj pa tega občutka nisem imel NIKOLI in zato se vedno znova rad vračam in uživam v slehernem izzivu, saj lahko napredujem v svojem tempu, moj napredek je opažen in pohvaljen, uspeh pri njima ni biti boljši od nekoga drugega, ampak boljši od samega sebe ob prejšnjem obisku.
Zelo prijetno je tudi druženje po treningu, izleti in obiski (tudi mednarodnih) delavnic s skupino, kjer se sklepajo nova prijateljstva in tkejo lepa nova doživetja. Hvaležen in srečen, da sem našel to skupino!
“Včasih imaš občutek kot da igraš šah, nenehno opazovanje partnerja in predvidevanje… Kateri gib sledi sedaj in kako se bo odvila igra. Fora je v flow-u, gibanje v vseh smereh iskanju ravnotežja in premagovanju svojih meja.V spiralnem flow-u se pretaka energija, petja, igranja instrumentov in soustvarjanja. Krog druženja, kjer vsak s svojim edinstvenem karakterjem prispeva k pisanosti Rode.”
“Prvo so me pritegnile akrobacije in mehkoba giba. Z leti se je v meni prebudila skrita muzikalnost in očaranost nad pretkanostjo te borilne veščine. Postala je del moje osebnosti in performativnega izraza. Danes jo vidim kot vezivno tkivo, ki povezuje posameznike v kreativno mrežo.”
“Iti na Capoeiro je odklop – odklop od vsakdanjika. Je sprostitev in fizični napor. So tiste ure v tednu, ko je fajn, ko se smejiš, ko se gibaš brez voza. Ko stojiš na glavi, ko petkrat rečeš, da ne gre, in ti šestič uspe, ko poješ, čeprav ne znaš. Ko si to, kar si lahko.”
“Trening je priložnost za sprostitev, uživanje, druženje in spoznavanje novih ljudi.”
“Polna je izzivov. Konstantno se učim in preizkušam v potrpežljivosti, hitrem razmišljanju in reagiranju. Spopadam se ne samo s soigralci, temveč tudi sama s sabo. Kot plesalki mi je capoeira nadgradila gibalni repertoar in povečala ozaveščenost prostora. Zelo uživam v igranju z soigralci in igranju inštrumentov.